My Writings
- Podjetje za knjižne in glasbene storitveURBAN KLANČNIK: DROPLJA KRT
Štiri ironično-humoristične zgodbice so živ dokaz, da človeška neumnost ne pozna meja. V nadvse berljivo delo pa je vpeta tudi družbena kritika. Avtor se na šaljiv način ponorčuje iz oblasti, tako da lopitike (politike) in advokate nažene v gozd, smeši uporabo tujk in nekatere nepogrešljive proizvode kapitalistične družbe. Droplja Krt je popolna kombinacija humorja in zdravega kritičnega pogleda na svet.Štiri ironično-humoristične zgodbice so živ dokaz, da človeška neumnost ne pozna meja. V nadvse berljivo delo pa je vpeta tudi družbena kritika. Avtor se na šaljiv način ponorčuje iz oblasti, tako da lopitike (politike) in advokate nažene v gozd, smeši uporabo tujk in nekatere nepogrešljive proizvode kapitalistične družbe. Droplja Krt je popolna kombinacija humorja in zdravega kritičnega pogleda na svet.
(PETRA SKRIVARNIK, Ljubljana, 8.11.2005)
Droplja Krt je tretja knjiga pisatelja Urbana Klančnika. Gre za humoristično zgodbo o vitezu Droplji Krtu, ki dva tisoč let p.n.š. potuje po slovenskem ozemlju in doživlja razne dogodivščine. Spremlja ga filozofsko usmerjeni konj Jonatan, ki pa ga Droplja vseskozi kliče Piksi. Knjiga je sestavljena iz uvoda in štirih zgodb, ki si kronološko sledijo: Droplja in ljudožerci izpod Alp, Droplja in trije marsovčki, Izgubljeni Jonatan ter Krklkuk in Gospodarji špagetov.
Droplja Krt hitro preseže navadno otroško zgodbo, saj je knjiga prepredena z družbenokritičnim pogledom na svet. Čeprav se dogaja kakšnih štiri tisoč let v preteklosti, pa je zgodba odsev današnje družbe, prepredene z nasiljem, obsedenostjo z materialnostjo in sovraštvom. Droplja se na humorističen način sooči z družbenimi težavami, vendar ne preide v zasmehovanje, temveč na zdrav način pokaže tako človeške slabosti kot dobre lastnosti. V vsem tem pa je Droplja Krt enostavno brezčasen, saj ga lahko berejo tako otroci kot starejši bralci in gotovo bo vsak našel nekaj Krta v sebi.
AVTORJEVE OPOMBE O KNJIGI
Droplja, Droplja. Droplja je zame neznansko zabaven. Ne, da zdaj hvalim knjigo, mislim zabaven za pisat. Enostavno brez omejitev je in na splošno imajo moji karakterji določeno samovoljo, Droplja pa je skoraj neodvisen od mene. Zame je bolj resničen kot karakterji v ostalih mojih delih in pri njem nikoli ne vem kaj bo delal. Še v naslednjem stavku ne.
Sama knjiga, vsekakor je kritika današnje družbe. Želel sem izdelati knjigo, ki bi pritegnila mlajše bralce zaradi zgodbe same , vse ostalo pa je namenjeno starejšim. Nisem se želel posebno lotiti političnih sistemov, ker sem mnenja, da se mora najprej spremeniti človek (kot rasa) in šele nato lahko upamo na boljše politično okolje.
Ne vem kaj točno je na Droplji ampak zdi se mi, da ga kar moraš imeti rad. Seveda moram omeniti tudi Jonatana, ki je njegovo nasprotje ampak ravno zaradi tega, tako dobro dopolnjujeta drug drugega in skozi vso knjigo njuno prijateljstvo samo raste.
Pisanje Droplje Krta mi je v takšen užitek, da sem vedno komaj čakal, da se lahko usedem za pisalno mizo in ga nadaljujem. Trenutno imam drugo delo ampak komaj čakam, da bom nadaljeval drugi del.
ODLOMEK:
To bi bila čisto preprosta zgodba, če bi v njej nastopale preproste osebe, a na žalost ni tako in morali se boste zadovoljiti s precej nenavadno zgodbo.
Poglejmo na primer glavno osebo, viteza Dropljo Krta. Kaj bi lahko povedali o njem, česar ne bodo razkrile že same zgodbe.
Droplja je bil vitez. In že to nam pove, da je bil drugačen kot jaz ali vi. Razen, seveda, če ste vi vitezi in tako naprej. V tem primeru se vam vsem iskreno opravičujem, ampak še vedno si upam trditi, da niste prav nič takšni, kot je bil tale naš Droplja Krt.
Če ne drugega, je on imel konja, čeprav ga lahko ima vsak, ki ima dovolj denarja, da si ga lahko privošči, in če ga ima nato
kam postaviti. Najbolje je kakšen lep pašnik, na katerem konj ne bi poginil od lakote.
Ampak Droplja je imel drugačnega konja. Saj navsezadnje ne bi bil nič posebnega, če bi imel konja, kakršnega bi lahko imel kdorkoli.
»Vsak lahko ima konja, če ima le dovolj denarja in pašnik,« je rekel Droplja Krt, ko se je odločil, da bo postal vitez. »Videl sem viteze, ki so imeli konje, ki so hrzali. Ampak jaz, vitez Droplja Krt, bom imel konja, ki bo zrhal.«
Dragi bralci in bralke! Droplja se je odločil, da bo potoval po svetu in našel konja, ki bi zrhal in ne hrzal. Vzel je svoj meč, ki mu ga je skoval oče iz železove rude, torbo, ki mu jo je napravila mati iz jelenove kože, čevlje, ki jih je napravil njegov stric iz afriškega krokodila. Ubogi krokodil še sedaj tava brez dveh krp kože na trebuhu.
Nataknil je hlače, ki mu jih je sešil dedek iz ovčje volne. Čez glavo je potegnil nekakšno čudno reč, ki jo je njegova babica poimenovala poluver in jo je napravila iz rjavega medveda, ki ga je našla, ko je zobal jagode na njenem vrtu.
Drage bralke in bralci, lahko bi vam povedal zgodbo o tem, kako naglo jo je pobrisal tisti medved naravnost na Češko, potem ko ga je Dropljeva babica tako pretepla, da je padel iz svojega kožuha. Iz le-tega je potem napravila poluver.
Če omenim še nekaj hrane, ki jo je imel v torbi, potem je bila to vsa oprema, ki jo je imel ta nadvse nenavadni vitez.
Droplja se je poslovil od očeta in od matere in od dedka in od babice. Pustil je pozdrave za svojega strica iz Afrike in odšel na pot v upanju, da bo našel konja, ki zrha in ne hrza.
Mati je jokala in tudi oče je potočil solzo ter ponosno zrl za sinom. Babica je vpila, naj se toplo obleče, če bo hodil po Švedskem, ker vsi vedo, da je na Švedskem presneto mrzlo. Dedek pa je samo skomizgnil z ramenom.
»Tepec.«