AVTORJEVA OPOMBA O KNJIGI:
Z Genezo sem zajadral v resnejše vode kot je bil Kalius. Knjigi sta nastajali nekako sočasno, saj sem že v osnovi vedel, da se nikoli ne bom posvečal samo eni zvrsti literature.
Naslov Geneza sem dal v kontekstu s prvo knjigo stare zaveze, kjer bog ustvari svet. V štirih zgodbah sem dal različne karakterje v smislu - to je tisto kar je bilo ustvarjeno. Seveda nisem tako naiven, da bi obsojal boga.
Knjiga je nastala zaradi grozljive zgodbe, ki sem jo poslušal še v srednji šoli. Da ne bo nesporazuma, vse zgodbe v knjigi so popolnoma izmišljene. Delal sem študije primerov o pedofiliji, prostituciji, trgovanje z ljudmi in odkrito povedano, včasih sem mislil, da bi potrebovali ogromno katastrofo, da izbriše to bolno žival, ki se ji reče človek iz Zemlje. Seveda pa je to samo pogled na temno plat človeštva. In samo to Geneza je. Na trenutke mi je celo žal, da sem jo napisal. Zdi se mi, da predstavlja tipično slovensko depresivnost. Žal mi je, da sem pisal samo o temnih straneh, ne pa tudi o čudovitih dosežkih človeštva. Trenutno ko to pišem, poslušam Rachmaninov klavirski koncert številka 3.
ODLOMEK:UVOD (LUNA)
Kako se mi smeji, luna. S svojo večnostjo v primerjavi z mojim kratkim življenjem. Želim si, da bi lahko bil na njenem mestu, da bi se jaz smehljal vsem tem nenavadnim bitjem pod menoj.
Res smo smešni. Vsi po vrsti dvorni norčki soncu in njej. Kljub temu mislim, da me ima rada. Seveda nič bolj kot katero koli drugo bitje, ampak tudi to mi zadostuje. Takrat, ko jo potrebujem, je tam, pa če jo vidim ali ne. Pošilja svoje srebrne žarke name. V jeziku mojih lastnih misli se pogovarja z menoj, pač o čemer koli takrat premišljujem.
Poje mi v univerzalnem jeziku slik in nato mi pošlje krila. Čisto majhna na mojem hrbtu. Iz srebrnega prahu. Dvignem se. Čisto počasi. Skoraj ne morem verjeti, da je to mogoče. Odkar sem bil otrok, nisem letel. Pozabil sem svoje srečne misli.
Dvignem se in njena svetloba me vzame v zaščito. Ne morem pasti, niti se izgubiti v tej neskončni prostranosti, ki je njeno domovanje. Nenadoma se spremeni. Ves prizor je popolnoma običajen mojim očem. Razširi se in razpotegne v dolg ovalen predmet. Slepi me njena svetloba. Zapreti moram oči, a vseeno čutim, da se še vedno spreminja. Ni treba, da gledam, kljub vsemu “vidim” njeno preobrazbo.
Končno odprem oči in jo vidim v njeni novi podobi. Smehlja se mi. Njen obraz je božanski, čudovit. Znan obraz je, videl sem ga že neštetokrat. Njena usta se odpirajo. Njene nežne roke se razprostrejo čez nebo in poletim proti njej. Njene mehke ustnice se premikajo, a sprva ne slišim, kaj govori.
Vabi me. Vabi me vase in nenadoma ugotovim, da sem popolnoma gol. Nasmeh mi gre čez ustnice. Smejim se s celim telesom in ona se smehlja nazaj. Njen smeh pade name kot topla poletna sapa. Potopim se vanjo vedno znova in znova. Poslušam njene besede, ki me spravljajo v ekstazo. Dotiki njene gladke svilene kože me spravljajo v norost. Jočem in ona joče z menoj. Moje solze se mešajo z njenimi, mešajo se sokovi najinih prepletenih teles. Spremenim se v tanko črto modre energije, ona v rumeno. Zvijeva se v spiralo drug okoli drugega in se začneva dvigati više navzgor, v črnino nočnega neba, okrašenega z milijoni majhnih kresnic.

Razbijeva se na tisoče majhnih koščkov. Nepovezana, vendar še zmeraj celota, se oddaljujeva drug od drugega in počasi se moji koščki ločijo od njenih. Spet dobivam trdno obliko.
“Čas je, da se vrneš nazaj,” mi zašepeta in njene besede me zabolijo. Nočem stran. Z njo bi bil za vedno, toda sila me vleče nazaj na Zemljo. Znajdem se prepoten in zadihan, kako strmim v srebrno kroglo na nebu.
Abraksas
Tako velik prostor je, če živiš sam v svojem srcu. Toliko lepote, toliko skritih želja, toliko temnih senc, ki se zvijajo med njimi. Ko bog Abraksas dvigne svoje žezlo, je njegov udarec boleč. Boli ljubezen, boli sovraštvo. Včasih lahko vidimo toliko lepote, da imamo občutek, da je ne bomo mogli prenesti in se bo naša jetnišnica razbila na tisoče koščkov. Takrat ves spopad med dobrim-zlom, lepim-grdim, umazanim-čistim, ne bo pomenil nič več. Takrat se bo Abraksas vrnil v svoje podzemno bivališče in se zadovoljen nasmihal sam pri sebi. Dvojnost bo eno. In vendar to ni zgodba o njem. Je pesem o prevzemanju odgovornosti, kajti on je samo misel, morda sen. In njena lepota je neskončna.
V tišini noči, ko se prebudijo nemi kriki, se glas dotakne ušesa. Ušesa, ki tega ne bi smelo nikoli slišati.
*
Vrata so se odprla in takoj je bila na nogah. Zaspala je le za nekaj minut. Kar na tleh, z rokami okoli svojih nog. Krompir, ki ga je kuhala, se je zasmodil. Na srečo še ne preveč, a voda je že do polovice izparela.
V grlu je začutila srce. Vsakič, ko je čez dan zaspala, se je zbudila z razbijajočim srcem, kot da je naredila nekaj narobe. Živčno je pogledala na uro. Pol dve. Oddahnila se je. V kuhinjo je stopila njena mati in v zraku se je razširil vonj po cigaretah.
“Kuhaš?” je rekla mati in se nerodno usedla na stol. Le malo je manjkalo, pa bi se zvrnila z njega.