My Writings
- Podjetje za knjižne in glasbene storitveMIHA REMEC: OSTROSTRELKA
Štiri ironično-humoristične zgodbice so živ dokaz, da človeška neumnost ne pozna meja. V nadvse berljivo delo pa je vpeta tudi družbena kritika. Avtor se na šaljiv način ponorčuje iz oblasti, tako da lopitike (politike) in advokate nažene v gozd, smeši uporabo tujk in nekatere nepogrešljive proizvode kapitalistične družbe. Droplja Krt je popolna kombinacija humorja in zdravega kritičnega pogleda na svet.Pred nami je nov, sila domiseln in učinkovit ter ponovno nadvse izviren roman barda slovenske znanstvene fantastike.
Miha Remec je z ostrostrelsko natančnostjo in v svoji znani maniri velikega pisatelja popisal zgodbo vegetarijanke Alite in njeno usodno srečanje z mesojedcem Rokom na pravzaprav nam domačih tleh, a v drugem in drugačnem, prihodnjem času, ter njuno popotovanje v obljubljeno deželo daleč in visoko na vzhod, ki je polno spoznavanja in odkrivanja, še najbolj njiju samih in razmer, ki so ju ustvarile, ter sveta, kateremu se do določene mere morata prilagajati, čeprav korenito posežeta v njegov nesmiselni in tudi nerazumljivi ustroj ter s tem začrtata dogajanje in še zlasti njegovo refleksijo, v čisti postmoderni pozi, ko je posameznik zlasti sam proti vsem(u), poln skepse, mestoma tudi sam vase, in iščoč opore v silni dinamiki, katere sestavni del pač je.
Ostrostrelka je napisana v trinajstih sočasjih (v zadnjem doseže prag svojega romanja) in v treh samočasjih. Medtem ko sočasja uprizarjajo njen in njegov pogled na isti čas, prostor in dogajanje, pa samočasja pomenijo njeno kontemplacijo, prežeto z obupnim eksistenčnim prizadevanjem, ki, kot kaže, rodi sad. Spogledovanje preko muhe ju povabi na snidenje v nevihti, ki ju po valovih Dune odnese do ciganske svatbe in v Bogomilov stan, ko skozi puščavski privid med kozarji dosežeta višinsko omotico in po svileni poti prideta na Tibetijski prag; v snežni maternici se odvije samogovor s plodom in solze odplaknejo bolečost preizkušnje. (Janez Majnič)
Zamisel Ostrostrelke se mi je utrnila kot absurdna zgodba s popolnoma nemogočim in nepričakovanim koncem, katero je bilo možno napisati samo v zvrsti črne utopije, pa čeravno postajajo nesmisel, neumnost, smešnost in katastrofičnost čedalje bolj resnica zdajšnjega človeškega bivanja. Veganska ostrostrelka Alita v daljni bodočnosti samo dokazuje, da je vsemu temu možno upreti edino s skoraj do absurda prignano ljubeznijo.
Miha Remec
ODLOMEK:
Alita:
Opoldansko sonce pripeka na stražni stolp. Koupa spodaj leno teče, nobena sapa ne potegne, le soparica puhti iz vode. Širi se vonj po rečnem mulju in preperelem dračju, po vrbinju trpko diši.
Še sreča, da kreteni na drugi strani reke ne cmarijo prašička ali jagenjčka na ražnju. Večkrat se privali od njihove stražnice dim in smraja po zažganem mesu; želodec se mi obrača, na bruhanje mi gre. Mesojska sodrga najbrž počenja to zanalašč, samo da izziva in kaže nam Vegenom svojo nekulturo in zversko nrav.
Nekaj poblisne z mesojske stražne preže. Samogibno prislonim k ramenu kopito ostrostrelske puške in skozi vbliževalnik pogledam, kaj se tam dogaja.
Nič. Morda je bil hipni odsev leče na iskalu, ko je Mesojec oprezal na to stran.
Tudi sama si začnem ogledovati mejno črto, ki jo nadzorujem, črto smrti, kajti na vsakogar, ki bi prečkal Koupo, bi streljala brez opozorila. Med Vegenijo in Mesojo ni prehoda. Na mrtvi straži sem.
Povečujem. Gledam mušice, spreletavajoče se nad zeleno vodno gladino, kačje pastirje, lastovke v nizkem letu; s ciljnim križem sledim divji raci, plavajoči pod gostim grmičjem v rečnem otišu. Smešno, vsa druga živa bitja se ne menijo za mejno črto, brez skrbi prehajajo sem in tja, le za ljudi je meja med kondomiji rastlinojedcev in rezervati mesojedcev nepredušno zaprta.
Pri vsej radovednosti nisem mogla v šoli nikoli povsem dojeti, kako se je v davni preteklosti zgodila ta ločitev. Zemlja naj bi imela pred sedmo svetovno vojno odprte meje, ljudje so lahko potovali iz enega konca zemeljske oble do drugega po kopnem, zraku in vodi; še zdaj je videti ostanke velecest, letališč, pristanišč in kozmodromov; obiskovali so namreč tudi vesolje, potem pa je bilo zaradi padca turkmenske živomorne bombe vsega konec. Človeštvo je bilo zdesetkano in tu ima nova zgodovina luknjo: ni znano, kdo je preživelim prepovedal težko orožje, zrakoplovstvo, kozmoplovstvo, svetovno slišno in vidno povezovanje ter znanstveno in versko delovanje.